Materiali, uporabljeni v loparju za badminton, določajo predvsem njegovo težo, trdnost, elastičnost in občutek; večina običajnih loparjev danes uporablja kompozitne strukture namesto enega samega materiala.

Ogljikova vlakna so najpogostejši material in služijo kot osrednja komponenta srednje{0}}do-visoko-loparjev. Ogljikova vlakna, ki jih odlikujejo lahkotnost, visoka trdnost in odlična elastičnost, omogočajo manjšo težo, hkrati pa ohranjajo stabilnost okvirja, kar ima za posledico hitrejše nihanje in bolj neposreden prenos moči. Številne blagovne znamke poleg standardnih ogljikovih vlaken vključujejo tudi različne stopnje "karbonske tkanine z visokim-modulom", da povečajo togost in izboljšajo povratne informacije ob trku.

Aluminijeve zlitine se pogosto uporabljajo v-loparjih za začetnike. Čeprav je ta material stroškovno-učinkovit in trpežen, je običajno težji in nudi slabšo elastičnost ter povratne informacije o nadzoru v primerjavi z ogljikovimi vlakni, zaradi česar je bolj primeren za začetnike ali priložnostno igro. Majhno število loparjev uporablja titanove zlitine, nanomateriale ali strukture,-ojačene z grafitom; ti so običajno dodani kot modifikatorji za izboljšanje torzijske odpornosti ali večjo stabilnost.

Večina gredi loparja ima votlo notranjo zasnovo in uporablja večplastne materiale (kot so ogljikova vlakna v kombinaciji s smolo), da se doseže ravnovesje med majhno težo in visoko trdnostjo. Skratka, naprednejši ko so materiali, lažji, trši in bolj odziven je lopar-, čeprav to postavlja tudi višje zahteve za igralčevo tehniko.