Prvi teniški loparji so bili narejeni predvsem iz lesa, z okvirji iz masivnega lesa in ročno-napetimi strunami iz naravnega čreva. Čeprav so bili ti loparji težki in so imeli omejeno elastičnost, so postavili osnovni prototip sodobnega teniškega loparja, primernega za razmeroma počasnejši tempo takratnega tenisa na travnatih-igrišču.
Ko je tenis postajal vse bolj priljubljen, se je konstrukcija loparjev razvila od masivnega lesa do kompozitnih materialov. Predvsem od sredine-do-poznega 20. stoletja je uvedba aluminijevih zlitin in jekla znatno izboljšala trdnost in vzdržljivost ter postopno zmanjšala težo. Ti napredki so amaterskim igralcem olajšali sodelovanje v športu.
Pojav kompozitov iz ogljikovih vlaken je pomenil ključno prelomnico za sodobne teniške loparje. Ogljikova vlakna so omogočila ravnovesje med lahko konstrukcijo in visoko togostjo, kar je omogočilo večje glave loparjev in razširjene sladke točke, kar je znatno povečalo možnost napak za igralce. Hkrati so bile izboljšane tehnike napenjanja in zasnove okvirjev, kar je dodatno izboljšalo vrtenje in zmogljivosti nadzora.
Težišče razvoja teniških loparjev se je postopoma premaknilo z nadomeščanja materialov na strukturno optimizacijo in specializacijo zmogljivosti. Različice velikosti glave, gostote vzorca strun in ravnotežnih točk so bile natančno-nastavljene tako, da ustrezajo igralcem z različnimi stili igranja. Poleg tega je integracija aerodinamičnega oblikovanja,-sistemov za blaženje vibracij in pametne analize podatkov spremenila lopar iz preprostega orodja v visoko{4}}zmogljivo športno opremo po meri.